Še nekaj misli o »gobarjih in gobarjenju«
Vsakdo, ki se poda nabirati gobe, bi moral poznati veljavne predpise o varstvu narave in samoniklih gliv. Predvsem pa bi se v naravi morali obnašati kulturno in spoštljivo do vseh naravnih danosti, ki nas obkrožajo… Poleg članov društev, le redki namreč poznajo veljavno Uredbo o zaščiti samoniklih gliv (Ur.l. RS, 57/98), s katero je med drugim določeno, da ne nabiramo več kotgobe je dovoljeno prenašati le v trdni in zračni košari...
Njeno izvajanje oz. nadzor nad izvajanjem Uredbe je milo rečeno pomanjkljiv. Z vandalizmom, onesnaževanjem, in nenazadnje nespoštovanjem pravil prijaznega načina gobarjenja, se povzroča naravi nepopravljivo škodo. Jezi domačinov zaradi vandalizma v gozdu in na poljih se pridružujemo tudi člani društva. Med organizirane gobarje oz. člane društev ne prištevamo take »gobarje«, ki v času rasti gob brez pomislekov v naravi počnejo, kar ne bi smeli. Žal lahko v naravi vsakdo počne kar se mu zahoče, saj nadzora skoraj ni, domačini so nemočni, člani društev prav tako.
Nesprejemljivo se nam tudi zdi, da lahko posameznik formalno pravno uredi dopolnilno dejavnost za nabiranje gob brez kakršnega koli preizkusa znanja o poznavanju gliv in predpisov s tega področja. Prav tako ni sprejemljivo, da lahko vsakdo nabira gobe in jih prodaja, dovoljeno količino, ki jo lahko nabere sam ali skupaj z družinskimi člani ne da bi poznal nevarnosti zastrupitev, strupenih ali vsaj smrtno strupenih gob in njihovih značilnosti, zaščitenih oz. ogroženih vrst gob in ne nazadnje o pravilih naravi prijaznega načina gobarjenja. Vsakdo, ki se poda gobariti, bi moral imeti našteta znanja, še posebej posamezniki ki se ukvarjajo s prodajo in odkupom.Sprašujemo se tudi kako deluje odkup gob, saj so pogosto primeri prodaje mimo dovoljenega odkupa.
Ne moremo tudi mimo dejstva, da se samonikle glive lahko prodajajo na tržnicah brez predhodnih preverjanj vrste in njihove užitnosti.
Ni komentarjev:
Objavite komentar