28. avgust 2017

UČENCI O.Š. GRAČIŠČE PO UČNI POTI V SMOKVICI


POROČILI NARAVOSLOVNEGA
DNE: 12.06.2017                                                                                                                                                      SMOKVICA – FIGARUOLA











Učenci smo si skrbno zapisovali povedano, saj smo doma morali napisati poročilo.
                                                                                            
V ponedeljek  12. 6. smo se učenci 6. in 8. razreda  v spremstvu učiteljice Senade Grižon in učiteljice Petre Trošt ob 7. 30 odpravili v Smokvico, da bi spoznali kraj in življenje v njem nekoč in danes.          




Smokvica je gručasto naselje na spodnjem pobočju »Krasa«.  Tam sta nas ob figovem nasadu sprejela gobarja Viktor Udovič in Živko Ploskić, člana Gobarsko-mikološkega društva Slovenske Istre .  Najprej sta nam povedala, da je Smokvica dobila ime po figah/smokvah.



V vasi imajo 14 različnih vrst fig. Preživele so samo domače sorte. Teh fig se nikoli ni škropilo,         zdaj  pa jih škropijo zaradi uši, ki figo uničijo. Doma lahko naredimo domače škropivo proti ušem iz kopriv. Koprive namočimo v vodo za 24 ur. Po štiriindvajsetih urah damo koprivo iz vode in s to vodo lahko škropimo.                                                                              
Poznamo zgodnje in pozne fige. Prvim plodovom pravimo ocvetki. Spomladi jih je veliko, poleti pa malo.  Iz fig ponavadi naredijo marmelado.     
     
Gobarja sta nas nato popeljala  do čebelarja Renata Starca.





















Gospod Viktor Udović je »živa enciklopedija«.                                                                                       
Veliko zanimivosti o življenju v vasi in okolici je izvedel v razgovoru z domačini iz Smokvice in okoliških vasi, saj je tudi sam otroštvo in mladost preživel v Gračišču.
saj je tudi sam otroštvo in mladost preživel v Gračišču.
                                                                                                                                    
Tam smo izvedeli, da brez čebel ne bi bilo življenja (opraševanje),  da živijo v rojih. Na svetu je okoli 10.000 različnih vrst čebel, naša avtohtona čebela je kranjska sivka (pridna, delovna...). V panju je od 10.000 do 100.000 čebel.  Matica dnevno izleže do 2 000 jajče                                                                           
 Razvoj čebele iz jajčeca traja 21 dni. Ko se izleže čebela, mora začeti delati od 3 do 6 dni je čistilka svoje nesnage, ki jo je naredila, ko se je izlegla,  potem je dojilja (doji mlade ličinke in hrani matico), potem je gradilka  (gradi satovje)  nekaj dni je stražar (medtem ko stražari, stoji na zadnjih nogah in opazuje), šele nato začne nabirati nektar, ki ga prinese v panj (iz njega nastane med).

Čebelar Renato Starc nam je pokazal tudi matico.
Iz njega lahko naredimo veliko izdelkov (vosek, različen med, zdravila...).  Piki čebel so lahko tudi zdravilni. Po piku čebela umre, saj si strga zadek. Troti živijo do 90 dni, čebela  živi od 20 do 40 dni (našli so čebelo, ki je živela celo 300 dni).                                                                                                                                                             Jeseni morajo troti  iz panja , če ne pa ga čebele opikajo do smrti.   Matica živi do 5 let.   Čebelarji matico menjajo na 2 do 3 leta. Najmanj 10 čebel skrbi za matico, da ohranijo toploto.
Nato sta nas gobarja odpeljala do središča vasi – na Plac. Tam smo izvedeli, da je Smokvica zelo stara vas. Hiše so iz kamna, ki ga najdemo v okolici. Vas so v času 2. svetovne vojne Nemci požgali in oropali. Zato so si pozneje vaščani zgradili večje hiše.


Pogled na vaška korita, ki so služila tudi napajanju živine.             Gobar Živko Ploskič z učenkama 7. razreda ob predahu na vaškem trgu.                                                                      
                                                                                                        
Tudi v Smokvici so imeli vaške posebneže. Tak je bil Ivan,  ki so ga klicali lvan Wacet. Wacet pa pomeni kis.  Imel je sina Marjota, ki je že mlad žvižgal in se zanimal za glasbo. Zadnja leta je igral na glavnik ali češenj. Imeli so še Milana, ki je v 2. svetovni vojni zaradi bombe oslepel. Hodil je v glasbeno šolo in igral na harmoniko.

Nato smo šli do Bržanove domačije. Bržanova domačija stoji na robu vasi ob vaškem trgu in cerkvi in sodi med sto najlepših domačij na Slovenskem. Je sijajen primer istrske vaške arhitekture iz 16. stoletja. V Bržanovi domačiji je živela bogata kmečka družina, doma z Brega- Bržanije.
Bržanova domačija je imela - ima 10 kalon - obokov.
Kmetija je imela tudi lasten vodnjak.




 















Pogled na opuščen svinjak                                                                      Okno iz enega kosa
  

Pred cerkvijo nas je sprejel mag. Mladen Prebevšek, dipl. inž. gozdarstva.
Povedal nam je vse oposebnosti tal in drevesih, ki rastejo tam.  Na
kmetijskih površinah najdemo tudi lipo in murvo, ki ju uporabljajo za les.
Murve so v vasi zasadili tudi zato, ker se z njimi hranijo sviloprejke. Tik
nad vasjo  smo spoznavali grmičevje (avtohtono in drugorodno), ki so ga
zasadili, da bi preprečili erozijo tal (slika desno).


mag. Mladen Prebevšek





Nato nas je pot vodila čez borov gozdiček. S črnim  borom so po 2. svetovni pogozdovali gola pobočja Hriba nad Smokvico (in drugod po Slovenski Istri).
Vsega lesa (v preteklosti)  vaščani niso porabili sami, ampak so ga prodajali  v Trst in  bližnja istrska mesta za kurjavo.  Na posekih so se ponavadi  pasle koze.
                                                                                                                     

                                                        
Nad borovim gozdičkom se je ohranilo še tipično  »smokavsko« drevje     
Izvedeli smo veliko o hrastu. Hrast je zelo trpežno drevo. Raste na siromašnih tleh. Zraste do višine 15 metrov. Prilagojen je pomanjkanju vode. Izvedeli smo tudi, da obstaja več vrst gabra: beli gaber,črni gaber in kraški gaber.  Najbolj značilna grmovnica v Istri pa je špargelj.

Pod vrhom Hriba nad Smokvico so se ohranili listavci značilni za Smokvico in okolico. Na levi fotografiji se lepo vidi prerez tal.

Ogledali smo si tudi prerez tal. V prerezu si plasti tal sledijo od vrha  navzdol:  od plasti razpadlega listja- humusa, do organske plasti in anorganske plasti. 
Na vrhu sta nam gobarja predstavila še zelišča, med njimi gobo in njen pomen.














Mahovi in lišaji pričajo o tem, da je zrak nad Smokvico še čist.    Gobar Viktor o gobah veliko ve.

Pot nas je peljala mimo vrtače. V njej so običajno bili vrtovi, saj se tam nahaja  rodovitna rdeča prst. Danes je vrtača zaraščena.


V manjši kraški jami smo videli netopirja.



Sustiti se v jamico je bil pravi  podvig, ampak zanimiv.                                                                             

Iz vrha planote Lačna smo opazovali razgled, zraven pa poslušali legende o nastanku vasi, ki smo jih videli. Videli smo tudi ce rkev v Hrastovljah, ki je znana po freski Mrtvaški ples in po obzidju, ki so ga zgradili, da bi se obvarovali pred turškimi vpadi.



Pogled na Hrvoje in na druge vasi nad Dragonjo. Na drugi strani planote pa se raztezata Breg – Bržanija in Kraški rob.
    


Poslovili smo se od gobarjev, ki sta se vrnila v Smokvico, mi pa smo se vrnili v šolo po vrhu Lačne.



Zapisala: Nana Horvat, učenka 6. razreda OŠ Istrskega odreda Gračišče





Lana Gorian, učenka 8. razreda OŠ Istrskega odreda Gračšče je napisala še drugo različico Naravoslovnega pouka v naravi.

12. junija 2017 smo učenci 6. in 8. razreda z učiteljicama Senado Grižon in PetroTrošt obiskali Smokvico, da spoznamo bližnjo vas in njene zanimivosti.

Na začetku vasi so nas pričakali gobarja Viktor Udovič in Živko Ploskić ter lovec
Slavko Maršič Pozdravil nas je tudi predsednik gobarskega društva Zdravko Sirotič. Pozneje se nam je pridružil tudi mag. Mladen Prebevšek, univ. dipl. ing. gozdarstva, zaposlen v Zavodu za gozdove Slovenije.  

Na naravoslovnem dnevu nas je vodil gospod Viktor Udovič, ki nam je povedal veliko stvari, tudi takih, ki jih je izvedel iz pogovora s starejšimi domačini.

Vas Smokvica leži v dolini, ki se na jugovzhodni strani odpira v Movraško valo, s severozahodne strani je povezana z Gračiščem ter Koprom, z jugovzhodne pa z Movražem, Rakitovcem in Dvori.

Območje je bilo naseljeno že v prazgodovinskem času, kar potrjujeta najdišči Stara Griža in gradišče Na jamicah. Prvo pisno omembo vasi zasledimo leta 1028, ko jo omenjajo kot del posestva oglejske patriarhije.

Vas je sestavljena iz Zgornje Smokvice, ki je starejša ter manj ohranjena od drugega dela naselja, Spodnje Smokvice.V vasi je nekoč raslo veliko fig, zato je po njih dobila tudi ime: Smokvica – Figaruola. Ker domačini iz različnih razlogov niso skrbeli za fige,  so se le-te posušile. Pozneje so obnovili nasade, vendar uspevajo le domače fige, tiste, ki so bile pripeljane iz Pule pa ne. Obiskali smo figov nasad, ki so ga domačini v zadnjih letih obnovili. Gobar Viktor nam je tudi o smokvah veliko povedal.
Fige so zelo sladke, uporabljamo jih za marmelade, lahko pa jih tudi posušimo. Nekatere vrste rodijo tudi dvakrat na leto. Ene rodijo malo v juniju, vendar velike plodove, druge pa ravno obratno; rodijo veliko jeseni, vendar majhne plodove, te se imenujejo Cvetovke.Za škropljenje in gnojenje fig lahko sami naredimo BIO škropivo in gnojilo iz kopriv ter vode.
Pot smo nadaljevali proti čebelnjaku, tam nam je domačin Renato Starc veliko povedal o čebelah. Čebele živijo v rojih, v panjih. V panju dela 10-100000 čebel. Čebele delavke pobirajo in nosijo nektar. Tudi troti in matice so v čebeljnjaku nepogrešljivi. Med uporabljamo tudi za izdelavo številnih zdravilnih izdelkov.
Ko čebel ne bo več, najverjetneje kmalu tudi mi ne bomo dolgo živeli.

Nadaljevali smo pot po vasi, hiše v Smokvici so zidane iz kamnov, imele so majhne prostore (čuhna, kanuva, štala…). V kanuvi so shranjevali orodja, bogatejši prebivalci so v štali imeli ovce in koze, revnejši pa osla. Hiše se naslanjajo druga na drugo prekizbočenih kamnov oziroma  konzol, ki držijo plošče zunanjih hodnikov. Tako so nastajala skupna dvoričša - korte, ponekod tlakovana s "škrlami" 

Ženske so v vaških koritih prale perilo; tu se je napajala tudi živina. Zanimivo mi je bilo to, da revnejši sploh niso nosili spodnjega perila, in da je za ženskami v času menstruacije najpogosteje kar »tekla sled«.

Nad vasjo so bili vinogradi in oljčniki. Na strmih pobočjih pa so pasli govedo in koze. Mnogi so hodili na delo v Trst, sicer bi ljudje še težje živeli kot so. V vali so imeli nekaj poljščin. Del vale so tudi izsušili.

V vasi je danes malo ljudi, saj so se izselili po 2. svetovni vojni, zato so še mnoge hiše zapuščene, izjema je obnovljena Bržanova domačija,  oziroma domačija ''Pr Bržani'', ki se nahaja v jugovzhodnem delu vasi. Gre za zaprt tip domačije, ki jo sestavlja več domačijskih enot, povezanih s skupnim dvoriščem. Vhod je na jugovzhodni stani skozi polkrožno oblikovan porton, ki se tudi pri drugih objektih pojavlja kot vezni člen med domačijo in cesto,  oziroma vasjo. Posebnost domačije je deset ohranjenih obokov, ki so jih postopoma dograjevali, kar kaže na to, kako se je generacijsko širila družina. Eno okno je celo narejeno iz le enega kamna. Domačija je v lasti vaške skupnosti.

Okoli 9.e ure se nam je na Placu pridružil pridružil tudi mag. Mladen Prebevšek,
univ. dipl. ing. gozdarstva.  Najprej nam je povedal nekaj splošnih stvari o drevesih. Imamo naravna drevesa in drevesa na kmetijah, oziroma po vaseh (lipa, murva, trokrpi javor, vrba, smokva, češnja, oreh…)

Murva je prišla v naše kraje v 1. polovici 19.stoletja. Murvini plodovi so užitni.  Včasih je imela industrijski pomen, saj so uporabili njene liste za hranjenje sviloprejk. Trokrpi javor raste le na peščenjaku in apnenih podlagah. Ker so domačini posekali gozd za pašo in prodajo lesa za kurjavo, so bila pobočja okoliških vrhov  dolgo gola.

Nalivi so  izpirali tla in zemljo je nosilo tudi v vas. Včasih pod Italijo so Italijani pomagali tako,da soposkušali zmanjšati moč erozije. Posadili so drevje (črn bor) in grmovje (brnistro) ter zgradili kamnite pregrade. Podrastja ni veliko zaradi  črnega bora, ki se vedno bolj širi. Listavci, ki uspevajo nad borom, tik pod vrhom Hriba so:  mali jesen, črni gaber, puhasti hrast… Na vrhu kraškega roba rasteta tudi mah in lišaji, kar pomeni, da je zrak v teh krajih še vedno čist.
                                                                                                                                                                                                          
Na Hribu nam je lovec Slavko Maršič  predstavil živali s tega območja in kako skrbijo zanje.  Povedal nam je tudi, da smo ljudje sami krivi, da nam pridejo divje živali nadvorišča. Ker puščamo neobdelane površine, se gozd zarašča in je zato vedno več divjadi.


Izkušenemu lovcu Slavku Maršiču, članu Lovske družine Istra Gračišče smo z zanimanjem prisluhnili. Gospod Slavkoje vključen tudi v Gobarsko-mikološko društvo Slovenske Istre. Na vrhu Hriba smo videli  kar nekaj zelišč: žabelj, šetraj  materino dušico, gob .... Gospod Viktor nam je pokazal travo z domačim imenom “makašul”

                                                                   
Na razgledni točki Vrh nad Smokvico smo se orientirali in pogledali, katere reliefne enote in vasi.
Nadaljevali smo pot po vrhu Lačne in si ogledali vrtačo in manjšo kraško jamo. Kraških pojavov je na Lačni kar nekaj, saj je planota iz apnenca. V Smokvici in okoliških vaseh se mešata apnenec in fliš, zato je pokrajina zelo pestra.

Ozrli smo se proti Kraškemu robu in Hrastovljam. Videli smo tudi cerkev sv. Trojice, okoli katere je obzidje, ki je nastalo v času turških vpadov. Viktor Udovič je povedal,da so se ljudje še bolj kot Turkov bali uskokov. V obrabne namene sta nastala tudi stolp v Podpeči in kubejsko obzidje. Iz katere smeri  piha burja


Okoli 12. 30 smo se poslovili od vodičev in se po vrhu Lačne odpravili proti šoli. Naravoslovni dan je bil zelo informativen in zanimiv. Spoznavali in naučili smo se veliko  o bližnji vasi, mimo katere se velikokrat samo peljemo, ne da bi zanimivosti vasi videli ali želelei spoznati.Včasih se je treba tudi ustaviti in ozreti okoli sebe, pa bo naše življenje bogatejše.

Fotografije: učiteljica Senada Grižon

P.S. Viktor, Učenci so z izjemo posameznikov zelo zavzeto in pridno pristopili k pouku v naravi. Zanimale so jih vse teme od narave, življenja ljudi, živali, običaji in še veliko drugega. Z g. Živkotom sva z veseljem puslušala njihova vprašanja in jim na njih tuti odgovorila.

Več slik si oglejte tu

19. julij 2017

ŽAMENCI JULIJ 2017

Izlet v Žamencih

Gobarsko društvo Ptuj je 7. in 8. julija priredila 44. GOBARSKI PRAZNIK V ŽAMENCIH. Prijatelji so nas povabili na njihov praznik. Okoli 25 naših članov se je povabilu odzvalo in v soboto 8. julija zjutraj smo z avtobusom podjetja “STREET TOUR” iz Portoroža krenili na pot.












V lepem sončnem dnevu smo uživali lepote naše lepe pokrajine. Sicer z manjšo zamudo smo prispeli v Žamence, kjer so nas gostitelji veselo pričakali in nas pogostili s pristnimi domačimi dobrotami. Kaj vse so nam ponudili, res pravi domačini. Ko smo si opomogli, smo krenili v gozd poiskati srečo pri nabiranju gob.


Žal nam narava prijetnih užitkov ni privoščila. Suša je naredila svoje zato smo uživali je ob lepem sprehodu po čudovitem gozdu. Sonce je vse bolj neusliljeno pripekalo.

 

Kljub Suši in pomanjkanju gob so domačini le našli okoli 123 različnih primerkov gob, jih determinirali in razstavili na mizah v bližnjem gozdičku. Poleg gob so razstavili tudi lepo urejeno razstavo okoli 200 različnih zdravilnih zelišč.






































Odličen poznavalec na tem področju gospod Stanko Zeljak je prav gotovo s svojo prisotnostjo, razlago in nasveti popestril ta čudovit praznik.


Popoldansko druženje ob prijetni glazbi in zabavnem programu, dobri hrani smo se tudi veselo zavrteli - zaplesali.


Seveda kot se temu spodobi so organizirali pripravo oz tekmovanje gobjih jedi. Okoli 10 skupin je s pridom v kotličkih pripravilo vsaka svojo jed - golaž. Komisija je poiskusila vse pripravljene jedi in najboljši golaž so letos skuhale ženske iz Zavrča.

Prispevek: Viktor Udovič
Foto: Zdravko Sirotič
več slik si ogjte tu


03. april 2017

ZBOR ČLANOV 2017



Sodelovanje med Gobarskim mikološkim društvom Slovenske Istre in Osnovno šolo Dušana Bordona iz Semedele je odlčno. Poleg učnih listov, ki smo jih skupaj z Luko Koper uredili za oglede učencev po Učni poti po Luki Koper sodelujemo še pri vodenju učencev po drugih učnih poteh: v Smokvici, Movražu ... Kar nekaj let organiziramo zbor članov našega društva v prostorih šole. V zameno naše društvo pripravi razstavo svežih gob za učence šole in tudi za otroke Semedelskih vrtcev. Razstavo si ogledajo tudi starši otrok kot tudi drugi prebivalci Semedele.












Tudi letos 10.marca smo organizirali zbor naših članov v prostorih šole. V zakonsko predpisanem roku smo članom društva poslali vobilo s priloženim dnevnim redom, ki ga je predhdno obravnaval in sprejel Upravni odbor društva. Žal ugotavljamo, da se vsako leto zbora udeležuje vse manj članov, kar je zelo zaskrbljujoče. Ne glede na to je bil zbor sklepčen in je lahko sprejel predlagane sklepe. Vabilu so se odzvali naši prijatelji: Kulturno  društvo Šavrini in anka Šavrinke iz Gračišča, Prostovoljno gasilsko društvo iz Movraža, Ribiška družina iz Kopra, Gobarsko društvo iz Ribnice ... Nekateri so se nam za vabilo zahvalili in odsotnost  opravičili.












Predsednik g. Zdravko Sirotič je podal poročilo društva o opravljenem delu v preteklam letu in program dela za tekočeleto, Tajnica društva go. Mirjana Horvat je podala poročilo o delu UO in druga tajniška dela, finančno poročilo, predlog finančnega plana za tekoče leto, kot članica inventurne komisije tudi poročilo gospodarja. Predsednik komisije za izobraževanje g. Franc beger je podal poročilo o delu komisije za preteklo leto in program dela za naprej. Go. Ivana Bauman je podala poročilo Nadzornega odbora. Člani društva so po razpravi soglasno sprejeli vsa poročila in programe.











Prejšnja predsednica društva Go. Neda Skubin se je iz zdravstvenih in osebnih razlogov odločila - prenehanje dela v UO. Zbor članov je na predlog UO. go. Nedi za njeno dolgoletno delo na vseh področjih in delih v društvu podelil naziv častnega člana društva.











Ravnateljstvu šole se za sodelovanje iskreno zahvaljujemo.

Prispevek: Viktor Udovič
Foto: Jani Popit
Več slik si lahko ogledate tu