Poleg ljubezni do morja je bil Jože velik ljubitelj narave, strasten gobar. Jožeta bomo pogrešali, težko bomo našli drugega člana, ki nam ga bo nadomestil.
Bil je član Gobarsko mikološkega društva Slovenske Istre, Gobarskega društva Gorje in Gobarskega društva Bresadola iz Milj - Italija. Jože je svoje znanje rad delil ostalim članom društva, spodbujal jih je k spoštljivemu odnosu do narave. Sodeloval je tudi pri drugih aktivnostih društva: v organih upravljanja društva, čistilnih akcijah ...
Jožetu ni bilo nič težko, vedno je bil pripravljen slehernemu pomagati, svetovati, ga podučiti, skratka mu je nudil vse kar je potreboval.
Poslovilni nagovor ob slovesu Jožeta Petra Močnika
Spoštovani,
danes se poslavljamo od Jožeta Petra Močnika – moža širokega srca, neomajne predanosti in izjemne življenjske poti. Jože se je rodil 11. julija 1940 v Stražišču pri Kranju v delavski družini. Njegova mama Ivanka je bila doma z otoka Brača, oče Andrej pa iz Poljanske doline. Otroštvo je preživel ob boku šest let mlajše sestre Ane Regine, v duhu skromnosti, delavnosti in vrednot, ki so ga zaznamovale vse življenje.
Leta 1966 je v zakon stopil s svojo veliko ljubeznijo Terezijo Premru – svojo Rezko. Skupaj sta ustvarila toplo družino. Najprej ju je razveselila hčerka Tatjana, šest let pozneje pa še sin Peter. Na oba otroka in svojo ženo je bil Jože izjemno ponosen. Družina mu je pomenila temelj življenja – ponosno in z ljubeznijo je spremljal tudi vnuka Janeza in vnukinjo Anjo z njenima otrokoma.
Leta 1971 se je iz rodnega kraja preselil v Lucijo, kjer je do konca ostal zvest morju in istrskemu okolju, ki mu je priraslo k srcu.
Jože je osnovno šolo obiskoval v Stražišču pri Kranju. Čeprav so bile razmere za šolanje v tistem času zahtevne, mu je z vztrajnostjo in predanostjo uspelo zaključiti srednjo in nato še višjo pomorsko šolo v Portorožu. Bil je zgleden dijak in študent ter opravil tudi kapitanski izpit. Glavnino svoje poklicne poti je opravil v Splošni plovbi Piran, kjer je najprej 15 let plul po svetovnih morjih. Kasneje je kot sposoben, predan in izjemno razgledan sodelavec napredoval po hierarhični lestvici.
Njegovo sposobnost, znanje in vizijo je prepoznal tudi tedanji direktor Aldo Kreačič, ki mu je omogočil, da je kot direktor proste plovbe soustvarjal enega najuspešnejših obdobij Splošne plovbe. Tudi v kriznih časih je znal najti rešitve, optimizirati delovanje in zagotoviti tovor za ladjevje. Po 42 letih službovanja se je zasluženo upokojil, za sabo pa pustil globok pečat tako v podjetju kot v slovenskem pomorstvu nasploh.
A Jože ni bil predan le morju – z dušo in srcem je bil tudi strasten gobar. Skoraj tri desetletja je bil aktiven član Gobarsko mikološkega društva Slovenske Istre, kjer je postal nepogrešljiv del strokovnega jedra. Njegovo znanje o gobah je bilo izjemno – poznal je okoli 2000 vrst gob jih dokumentiral, proučeval mikroskopsko in vrsto gob določal s pomočjo trosov. Pridobil je naziv Senior determinator in aktivno sodeloval pri Boletus informaticus – osrednjem sistemu za kartiranje gliv v Sloveniji.
Poleg Slovenske Istre je bil član Gobarskega društva Gorje, kjer je z Antonom Sokličem pogosto odkrival nove vrste gob, ter tudi čezmejnega društva Bresadola iz Milj (Italija), kjer ga je povezovalo prijateljstvo z Marinom Zugno – (Cunjo).
Zvestobo, odgovornost in ljubezen do znanja je vedno nesebično delil – tudi ko se je s prijateljema Francem Bagarjem in Zvonetom Curkom vsako prvo in tretjo sredo v mesecu odpravljal po Sloveniji iskat nove primerke gob, da bi jih še isti večer predstavil društvu v izobraževalne namene, pri čemer so vse navedeno izvajali na lastne stroške.
Jožeta si bomo zapomnili kot človeka globokih vrednot, predanosti in spoštovanja. Bil je zgled – kot soprog, oče, dedek, prijatelj, sodelavec in naravoslovec. Ponosno je govoril o svoji Rezki, Tatjani, Petru, Janezu in Anji.
Kot bi slutil, da se bliža čas slovesa, si je Jože zaželel še enkrat obiskati Sviščake – kraj, kjer je preživel nešteto dni v naravi, ki jo je tako ljubil. Družina, ki jo je vedno nosil v srcu, mu je to srčno željo izpolnila. Skupaj so obiskali te prelepe kraje, kjer je Jože z mirnim nasmehom obujal spomine na mnoge lepe – čudovite trenutke. Dva dni kasneje je doma, v objemu svoje ljubljene Rezke, tiho in spokojno zaspal za vedno.
Spoštovani Jože – hvala za vse, kar si bil. Hvala za vse, kar si delil. Hvala za tvojo dobroto, znanje, humor in toplino. Vsi te bomo zelo pogrešali.
Družini, vsem, ki si jih imel rad in vsem, ki so te imeli radi - izrekamo iskreno sožalje.
Mirno morje in ugoden veter - Jože, kjerkoli si naj te valovi nesejo kamor zdaj pluješ.
Počivaj v miru.
