POROČILI NARAVOSLOVNEGA
DNE: 12.06.2017 SMOKVICA – FIGARUOLA
Smokvica je gručasto naselje na spodnjem pobočju »Krasa«. Tam sta nas ob figovem nasadu sprejela gobarja Viktor Udovič in Živko Ploskić, člana Gobarsko-mikološkega društva Slovenske Istre . Najprej sta nam povedala, da je Smokvica dobila ime po figah/smokvah.
V vasi imajo 14 različnih vrst fig. Preživele so samo domače sorte. Teh fig se nikoli ni škropilo, zdaj pa jih škropijo zaradi uši, ki figo uničijo. Doma lahko naredimo domače škropivo proti ušem iz kopriv. Koprive namočimo v vodo za 24 ur. Po štiriindvajsetih urah damo koprivo iz vode in s to vodo lahko škropimo.
Poznamo zgodnje in pozne fige. Prvim plodovom pravimo ocvetki. Spomladi jih je veliko, poleti pa malo. Iz fig ponavadi naredijo marmelado.
Gobarja sta nas nato popeljala do čebelarja Renata Starca.
Gospod Viktor Udović je »živa enciklopedija«.
Veliko zanimivosti o življenju v vasi in okolici je izvedel v razgovoru z domačini iz Smokvice in okoliških vasi, saj je tudi sam otroštvo in mladost preživel v Gračišču.
saj je tudi sam otroštvo in mladost preživel v Gračišču.
Tam smo izvedeli, da brez čebel ne bi bilo življenja (opraševanje), da živijo v rojih. Na svetu je okoli 10.000 različnih vrst čebel, naša avtohtona čebela je kranjska sivka (pridna, delovna...). V panju je od 10.000 do 100.000 čebel. Matica dnevno izleže do 2 000 jajče
Razvoj čebele iz jajčeca traja 21 dni. Ko se izleže čebela, mora začeti delati od 3 do 6 dni je čistilka svoje nesnage, ki jo je naredila, ko se je izlegla, potem je dojilja (doji mlade ličinke in hrani matico), potem je gradilka (gradi satovje) nekaj dni je stražar (medtem ko stražari, stoji na zadnjih nogah in opazuje), šele nato začne nabirati nektar, ki ga prinese v panj (iz njega nastane med).
Iz njega lahko naredimo veliko izdelkov (vosek, različen med, zdravila...). Piki čebel so lahko tudi zdravilni. Po piku čebela umre, saj si strga zadek. Troti živijo do 90 dni, čebela živi od 20 do 40 dni (našli so čebelo, ki je živela celo 300 dni). Jeseni morajo troti iz panja , če ne pa ga čebele opikajo do smrti. Matica živi do 5 let. Čebelarji matico menjajo na 2 do 3 leta. Najmanj 10 čebel skrbi za matico, da ohranijo toploto.
Nato sta nas gobarja odpeljala do središča vasi – na Plac. Tam smo izvedeli, da je Smokvica zelo stara vas. Hiše so iz kamna, ki ga najdemo v okolici. Vas so v času 2. svetovne vojne Nemci požgali in oropali. Zato so si pozneje vaščani zgradili večje hiše.
Tudi v Smokvici so imeli vaške posebneže. Tak je bil Ivan, ki so ga klicali lvan Wacet. Wacet pa pomeni kis. Imel je sina Marjota, ki je že mlad žvižgal in se zanimal za glasbo. Zadnja leta je igral na glavnik ali češenj. Imeli so še Milana, ki je v 2. svetovni vojni zaradi bombe oslepel. Hodil je v glasbeno šolo in igral na harmoniko.
Bržanova domačija je imela - ima 10 kalon - obokov.
Kmetija je imela tudi lasten vodnjak.
Pogled na opuščen svinjak Okno iz enega kosa
Pred cerkvijo nas je sprejel mag. Mladen Prebevšek, dipl. inž. gozdarstva.
Povedal nam je vse oposebnosti tal in drevesih, ki rastejo tam. Na
kmetijskih površinah najdemo tudi lipo in murvo, ki ju uporabljajo za les.
Murve so v vasi zasadili tudi zato, ker se z njimi hranijo sviloprejke. Tik
nad vasjo smo spoznavali grmičevje (avtohtono in drugorodno), ki so ga
zasadili, da bi preprečili erozijo tal (slika desno).
mag. Mladen Prebevšek
Nato nas je pot vodila čez borov gozdiček. S črnim borom so po 2. svetovni pogozdovali gola pobočja Hriba nad Smokvico (in drugod po Slovenski Istri).
Vsega lesa (v preteklosti) vaščani niso porabili sami, ampak so ga prodajali v Trst in bližnja istrska mesta za kurjavo. Na posekih so se ponavadi pasle koze.
Nad borovim gozdičkom se je ohranilo še tipično »smokavsko« drevje
Izvedeli smo veliko o hrastu. Hrast je zelo trpežno drevo. Raste na siromašnih tleh. Zraste do višine 15 metrov. Prilagojen je pomanjkanju vode. Izvedeli smo tudi, da obstaja več vrst gabra: beli gaber,črni gaber in kraški gaber. Najbolj značilna grmovnica v Istri pa je špargelj.
Pod vrhom Hriba nad Smokvico so se ohranili listavci značilni za Smokvico in okolico. Na levi fotografiji se lepo vidi prerez tal.
Ogledali smo si tudi prerez tal. V prerezu si plasti tal sledijo od vrha navzdol: od plasti razpadlega listja- humusa, do organske plasti in anorganske plasti.
Na vrhu sta nam gobarja predstavila še zelišča, med njimi gobo in njen pomen.
Mahovi in lišaji pričajo o tem, da je zrak nad Smokvico še čist. Gobar Viktor o gobah veliko ve.
Pot nas je peljala mimo vrtače. V njej so običajno bili vrtovi, saj se tam nahaja rodovitna rdeča prst. Danes je vrtača zaraščena.
Sustiti se v jamico je bil pravi podvig, ampak zanimiv.
Iz vrha planote Lačna smo opazovali razgled, zraven pa poslušali legende o nastanku vasi, ki smo jih videli. Videli smo tudi ce rkev v Hrastovljah, ki je znana po freski Mrtvaški ples in po obzidju, ki so ga zgradili, da bi se obvarovali pred turškimi vpadi.
Pogled na Hrvoje in na druge vasi nad Dragonjo. Na drugi strani planote pa se raztezata Breg – Bržanija in Kraški rob.
Poslovili smo se od gobarjev, ki sta se vrnila v Smokvico, mi pa smo se vrnili v šolo po vrhu Lačne.
Zapisala: Nana Horvat, učenka 6. razreda OŠ Istrskega odreda Gračišče
12. junija 2017 smo učenci 6. in 8. razreda z učiteljicama Senado Grižon in PetroTrošt obiskali Smokvico, da spoznamo bližnjo vas in njene zanimivosti.
Na začetku vasi so nas pričakali gobarja Viktor Udovič in Živko Ploskić ter lovec
Slavko Maršič Pozdravil nas je tudi predsednik gobarskega društva Zdravko Sirotič. Pozneje se nam je pridružil tudi mag. Mladen Prebevšek, univ. dipl. ing. gozdarstva, zaposlen v Zavodu za gozdove Slovenije.
Na naravoslovnem dnevu nas je vodil gospod Viktor Udovič, ki nam je povedal veliko stvari, tudi takih, ki jih je izvedel iz pogovora s starejšimi domačini.
Vas Smokvica leži v dolini, ki se na jugovzhodni strani odpira v Movraško valo, s severozahodne strani je povezana z Gračiščem ter Koprom, z jugovzhodne pa z Movražem, Rakitovcem in Dvori.
Območje je bilo naseljeno že v prazgodovinskem času, kar potrjujeta najdišči Stara Griža in gradišče Na jamicah. Prvo pisno omembo vasi zasledimo leta 1028, ko jo omenjajo kot del posestva oglejske patriarhije.
Vas je sestavljena iz Zgornje Smokvice, ki je starejša ter manj ohranjena od drugega dela naselja, Spodnje Smokvice.V vasi je nekoč raslo veliko fig, zato je po njih dobila tudi ime: Smokvica – Figaruola. Ker domačini iz različnih razlogov niso skrbeli za fige, so se le-te posušile. Pozneje so obnovili nasade, vendar uspevajo le domače fige, tiste, ki so bile pripeljane iz Pule pa ne. Obiskali smo figov nasad, ki so ga domačini v zadnjih letih obnovili. Gobar Viktor nam je tudi o smokvah veliko povedal.
Fige so zelo sladke, uporabljamo jih za marmelade, lahko pa jih tudi posušimo. Nekatere vrste rodijo tudi dvakrat na leto. Ene rodijo malo v juniju, vendar velike plodove, druge pa ravno obratno; rodijo veliko jeseni, vendar majhne plodove, te se imenujejo Cvetovke.Za škropljenje in gnojenje fig lahko sami naredimo BIO škropivo in gnojilo iz kopriv ter vode.
Pot smo nadaljevali proti čebelnjaku, tam nam je domačin Renato Starc veliko povedal o čebelah. Čebele živijo v rojih, v panjih. V panju dela 10-100000 čebel. Čebele delavke pobirajo in nosijo nektar. Tudi troti in matice so v čebeljnjaku nepogrešljivi. Med uporabljamo tudi za izdelavo številnih zdravilnih izdelkov.
Ko čebel ne bo več, najverjetneje kmalu tudi mi ne bomo dolgo živeli.
Nadaljevali smo pot po vasi, hiše v Smokvici so zidane iz kamnov, imele so majhne prostore (čuhna, kanuva, štala…). V kanuvi so shranjevali orodja, bogatejši prebivalci so v štali imeli ovce in koze, revnejši pa osla. Hiše se naslanjajo druga na drugo prekizbočenih kamnov oziroma konzol, ki držijo plošče zunanjih hodnikov. Tako so nastajala skupna dvoričša - korte, ponekod tlakovana s "škrlami"
Ženske so v vaških koritih prale perilo; tu se je napajala tudi živina. Zanimivo mi je bilo to, da revnejši sploh niso nosili spodnjega perila, in da je za ženskami v času menstruacije najpogosteje kar »tekla sled«.
Nad vasjo so bili vinogradi in oljčniki. Na strmih pobočjih pa so pasli govedo in koze. Mnogi so hodili na delo v Trst, sicer bi ljudje še težje živeli kot so. V vali so imeli nekaj poljščin. Del vale so tudi izsušili.
V vasi je danes malo ljudi, saj so se izselili po 2. svetovni vojni, zato so še mnoge hiše zapuščene, izjema je obnovljena Bržanova domačija, oziroma domačija ''Pr Bržani'', ki se nahaja v jugovzhodnem delu vasi. Gre za zaprt tip domačije, ki jo sestavlja več domačijskih enot, povezanih s skupnim dvoriščem. Vhod je na jugovzhodni stani skozi polkrožno oblikovan porton, ki se tudi pri drugih objektih pojavlja kot vezni člen med domačijo in cesto, oziroma vasjo. Posebnost domačije je deset ohranjenih obokov, ki so jih postopoma dograjevali, kar kaže na to, kako se je generacijsko širila družina. Eno okno je celo narejeno iz le enega kamna. Domačija je v lasti vaške skupnosti.
Okoli 9.e ure se nam je na Placu pridružil pridružil tudi mag. Mladen Prebevšek,
univ. dipl. ing. gozdarstva. Najprej nam je povedal nekaj splošnih stvari o drevesih. Imamo naravna drevesa in drevesa na kmetijah, oziroma po vaseh (lipa, murva, trokrpi javor, vrba, smokva, češnja, oreh…)
Murva je prišla v naše kraje v 1. polovici 19.stoletja. Murvini plodovi so užitni. Včasih je imela industrijski pomen, saj so uporabili njene liste za hranjenje sviloprejk. Trokrpi javor raste le na peščenjaku in apnenih podlagah. Ker so domačini posekali gozd za pašo in prodajo lesa za kurjavo, so bila pobočja okoliških vrhov dolgo gola.
Nalivi so izpirali tla in zemljo je nosilo tudi v vas. Včasih pod Italijo so Italijani pomagali tako,da soposkušali zmanjšati moč erozije. Posadili so drevje (črn bor) in grmovje (brnistro) ter zgradili kamnite pregrade. Podrastja ni veliko zaradi črnega bora, ki se vedno bolj širi. Listavci, ki uspevajo nad borom, tik pod vrhom Hriba so: mali jesen, črni gaber, puhasti hrast… Na vrhu kraškega roba rasteta tudi mah in lišaji, kar pomeni, da je zrak v teh krajih še vedno čist.
Na Hribu nam je lovec Slavko Maršič predstavil živali s tega območja in kako skrbijo zanje. Povedal nam je tudi, da smo ljudje sami krivi, da nam pridejo divje živali nadvorišča. Ker puščamo neobdelane površine, se gozd zarašča in je zato vedno več divjadi.
Na razgledni točki Vrh nad Smokvico smo se orientirali in pogledali, katere reliefne enote in vasi.
Nadaljevali smo pot po vrhu Lačne in si ogledali vrtačo in manjšo kraško jamo. Kraških pojavov je na Lačni kar nekaj, saj je planota iz apnenca. V Smokvici in okoliških vaseh se mešata apnenec in fliš, zato je pokrajina zelo pestra.
Ozrli smo se proti Kraškemu robu in Hrastovljam. Videli smo tudi cerkev sv. Trojice, okoli katere je obzidje, ki je nastalo v času turških vpadov. Viktor Udovič je povedal,da so se ljudje še bolj kot Turkov bali uskokov. V obrabne namene sta nastala tudi stolp v Podpeči in kubejsko obzidje. Iz katere smeri piha burja
Okoli 12. 30 smo se poslovili od vodičev in se po vrhu Lačne odpravili proti šoli. Naravoslovni dan je bil zelo informativen in zanimiv. Spoznavali in naučili smo se veliko o bližnji vasi, mimo katere se velikokrat samo peljemo, ne da bi zanimivosti vasi videli ali želelei spoznati.Včasih se je treba tudi ustaviti in ozreti okoli sebe, pa bo naše življenje bogatejše.
Fotografije: učiteljica Senada Grižon
P.S. Viktor, Učenci so z izjemo posameznikov zelo zavzeto in pridno pristopili k pouku v naravi. Zanimale so jih vse teme od narave, življenja ljudi, živali, običaji in še veliko drugega. Z g. Živkotom sva z veseljem puslušala njihova vprašanja in jim na njih tuti odgovorila.
Več slik si oglejte tu
Ni komentarjev:
Objavite komentar