Že pred časom sem spoznala ravnatelja osnovne šole Šmarje Edija Glavino in nekatere učiteljice ter varuške. Vsem je bilo skupno to, da ljubijo naravo. Svoje znanje poglabljajo in hkrati ga posredujejo učencem njihove šole. Prirejajo pohode v naravo , kjer otroci uživajo v družbi sovrstnikov in na prijeten način spoznavajo rastlinstvo, živalstvo ter naravne lepote naših krajev.
Učiteljica tretjega razreda ga. Sonja Cergol me je zaprosila, da kot poznavalka gob učencem predstavim pomen gobarstva. Ob organizaciji naravoslovnega dne se je tovarišica Lucija (priimek?) povezala gozdarjem Zvonetom Sadarjem in z menoj, da smo v šolskem prostoru predstavili različne vrste lesa (listje različnih dreves, izsek debla, furnir…) ter nekaj primerkov svežih gliv, ki sva jih z možem nabrala na področju Brezovice, Divače in Brkinov (naj pripomnim, da v tem času je izredno malo gliv v naravi) . Gobarsko-mikološko društvo Slovenske Istre, pa je ob tej priliki šoli podarilo plakate o nekaterih strupenih, pogojno užitnih in užitnih glivah.
Ob 8 uri so se zbrali vsi učenci od prvega do petega razreda. Za popotnico smo prejeli štručko kruha in čokoladno mleko in že smo se odpravili na pot novim spoznavanjem narave. Prva postojanka je bila v Šmarjah ob spomeniku, kjer je gozdar v imenu Gozdnega gospodarstva pozdravil učence. Nato so mi predali besedo. V imenu našega gobarsko –mikološkega društva in svojem imenu sem pozdravila vse prisotne . Nato sem učencem prebrala mojo pesnitev »Golobica«, ki se mi je porodila v gozdu, ko sem prav za njih iskala primerke gliv. Po njihovih obrazkih in ploskanju sem imela prijeten občutek in tako smo nadaljevali pot.
Pot smo nadaljevali skozi vas na travnik do gozda. Med potjo smo se ustavljali, kjer sva z gozdarjem (vsak iz svojega področja) učencem razlagala o sestavi gozdnih tal, drevesnih vrstah in o pomenu gliv na gozd in rastlinstvo. Otroci so skrbno opazovali drevesa, gozdna in travniška tla, kar se jim je obrestovalo.
Opazili so drobne gobice. Pobrali smo dva primerka ob katerih sem jim razložila kako glivo odtrgamo, očistimo in na kaj moramo biti pozorni. Razpoloženje je bilo spontano in prijetno, saj je bilo čutiti, da je tem otokom in učiteljicam narava blizu in jo ljubijo.
Ob 12 uri smo se vrnili v šolo. Učenci posameznih razredov so si ogledali razstavljene primerke drevesnih vrst in gliv.
Ugotavljam, da je veliko otrok, ki jih zanimajo glive. Nekateri so imeli veliko vprašanj in so si želeli podrobneje ogledati posamično gobico.
Prepričana sem, da je vsak od nas na tem pohodu spoznal nekaj zanimivega in novega.
KO MAJHNA SEM BILA, KOT VI,
SVA Z BABICO PO GOBE ŠLI.
PO GOZDU SVA HODILI,
SE SVEŽGA ZRAKA NAUŽILI,
KO KAR NAENKRAT SE USTAVI,
ME NEŽNO POBOŽA PO LASEH
IN TAKO MI PRAVI:
»POGLEJ, POGLEJ TAM GOLOBICO
IN JURČEK ZRAVEN NJE STOJI!«
POGLEDALA SEM NA DREVO,
DA VIDELA BI KJE JE PTIČKA
IN ZRAVEN NJE FANTIČKA.
SE BABICA JE NASMEJALA,
PRIJELA ME JE ZA ROKO:
»POGLEJ NA TLA« MI JE DEJALA,
»SAJ MEDVE SVA PO GOBE ŠLE
IN TISTIM GOBAM JE TAKO IME!«.
OBE SVA SE ZAKROHOTALI
IN GOBICI V KOŠARO DALI.
HODILI SVA ŠE KAR NAPREJ
IN BABICA ME JE UČILA:
KAKO SE GOBO PREPOZNA - KAKO NABIRA
IN KAKŠNO ŠE IME IMA:
LISIČKA, JEŽEK, TUREK, DED….
- KAKO JE LEP TA GOBJI SVET-
IN GLEJ, ČEZ GOZD JE POLETELA PTICA,
BILA JE BELA GOLOBICA.
Napisala: Blanka Kavrečič
Prispevek: Blanka Kavrečič
Foto: Blanka Kavrečič
0 komentarjev:
Objavite komentar